GOVOR zveznega kanclerja Olafa Scholz
na Karlovi univerzi v Pragi
29. avgust 2022

Spoštovana gospa rektorica profesorica Kralíčkova,
gospe in gospodje prorektorji in člani fakultet,
spoštovani gospod minister Bek,
ekscelence,
dragi učenci,
gospe in gospodje,

najlepša hvala za prijazno povabilo! V veliko čast mi je, da vam lahko na tem zgodovinskem kraju, tako rekoč pred očmi ustanovitelja te častitljive ustanove, govorim o prihodnosti, o naši prihodnosti, ki je zame povezana z eno besedo: Evropa.

Verjetno ni primernejšega mesta za to, kot je Praga, kot je ta univerza s skoraj 700-letno dediščino. "Ad fontes", k virom, se je glasil poziv velikih humanistov evropske renesanse. Kdor se odpravi k virom Evrope, ga pot neizogibno vodi sem, v to mesto, katerega zapuščina in podoba sta bolj evropski kot večina drugih mest na naši celini. Vsakemu ameriškemu ali kitajskemu turistu, ki se sprehodi po Karlovem mostu do gradu, je to takoj jasno. Zato so tudi tukaj, saj v tem mestu, med srednjeveškimi gradovi in mostovi, katoliškimi, protestantskimi in judovskimi kraji bogoslužja ter pokopališči, gotskimi katedralami in secesijskimi palačami, steklenimi stolpnicami in slikovitimi uličicami s predalčnimi lesenimi gradnjami ter v mešanici jezikov v starem mestnem jedru najdejo tisto, kar zanje pomeni Evropo: največjo raznolikost na najmanjšem prostoru.

Če je Praga torej Evropa v malem, potem je Karlova univerza nekakšen kronist naše evropske zgodovine, polne svetlih in temnih trenutkov. Ali se je njen ustanovitelj, cesar Karel IV., imel za Evropejca, ne bi mogel reči. Njegova biografija nakazuje, da je bilo tako: rodil se je s starim češkim imenom "Václav", šolal se je v Bologni in Parizu, bil je sin Habsburžanke in vladarja iz Luksemburške hiše, nemški cesar, kralj Češke in Italije. Tako se zdi povsem logično, da so Čehi, Poljaki, Bavarci in Saksonci seveda študirati na "njegovi" univerzi skupaj s študenti iz Francije, Italije in Anglije.

Ker pa se ta univerza nahaja v Evropi, je doživela tudi najhujše trenutke evropske zgodovine: versko gorečnost, jezikovno in kulturno delitev, ideološko poenotenje v času diktatur 20. stoletja. Nemci so spisali najtemnejše poglavje te zgodovine: zaprtje univerze s strani nacističnih okupatorjev, streljanje študentov protestnikov, deportacija in umoritev več tisoč članov univerze v nemških koncentracijskih taboriščih. Ti zločini nas Nemce še danes navdajajo z bolečino in sramoto. Da to povem, je eden od razlogov, zakaj sem tukaj, zlasti ker pogosto pozabljamo, da se za mnoge državljanke in državljane Srednje Evrope nesvoboda, trpljenje in diktatura niso končali z nemško okupacijo in razdejanjem druge svetovne vojne.

Na to nas je že v času hladne vojne opozoril eden od številnih velikih umov, ki jih je dala ta univerza. Milan Kundera leta 1983 opisuje "tragedijo Srednje Evrope", namreč kako so se Poljaki, Čehi, Slovaki, Balti, Madžari, Romuni, Bolgari in Jugoslovani po drugi svetovni vojni "prebudili (...) in ugotovili, da so na vzhodu", da so "izginili z zemljevida zahoda". S to dediščino se ukvarjamo tudi mi, predvsem tisti, ki smo bili na zahodni strani železne zavese, ne le zato, ker je ta dediščina del evropske zgodovine in s tem naše skupne zgodovine kot Evropejk in Evropejcev, temveč tudi zato, ker izkušnja državljanov Srednje in Vzhodne Evrope - občutek, da so bili pozabljeni in zapuščeni za železno zaveso - odmeva še danes, mimogrede tudi v razpravah o naši prihodnosti, o Evropi.

V teh dneh se ponovno postavlja vprašanje, kje bo v prihodnosti potekala ločnica med to svobodno Evropo in neoimperialistično avtokracijo. Po ruski invaziji na Ukrajino v mesecu februarju sem govoril o prelomnici. Putinova Rusija želi z nasiljem določiti nove meje, česar v Evropi nismo želeli nikoli več doživeti. Brutalen napad na Ukrajino je torej tudi napad na evropski varnostni red. Temu se z vso odločnostjo upiramo. Za to potrebujemo lastno moč - kot posamezne države, v povezovanju z našimi transatlantskimi partnerji, pa tudi kot Evropska unija.

Združena Evropa se je rodila kot vase usmerjen mirovni projekt. Njegov cilj je bil zagotoviti, da med državami članicami nikoli več ne bi prišlo do vojne. Danes je naša naloga, da to obljubo miru še naprej razvijamo, tako da Evropski uniji omogočimo, da ščiti svojo varnost, neodvisnost in stabilnost tudi pred zunanjimi izzivi. To je, gospe in gospodje, nova mirovna naloga Evrope. To od Evrope pričakuje večina državljank in državljanov, tako na zahodu kot na vzhodu naše celine.

Zato je sreča, da v teh časih Svetu EU predseduje Češka republika, država, ki se že dolgo zaveda pomena te naloge in vodi Evropo v pravo smer. Češka ima pri tem popolno podporo Nemčije in veselim se sodelovanja s predsednikom vlade Fialo pri iskanju pravih evropskih odogovorov na ta prelomni trenutek.

Prvi se glasi: ne sprejemamo ruskega napada na mir v Evropi. Ne bomo samo mirno gledali, kako pobijajo ženske, moške in otroke, kako svobodne države brišejo z zemljevida in kako te izginjajo za zidovi ali železnimi zavesami. Ne želimo se vrniti v 19. ali 20. stoletje, stoletje osvajalskih vojn in totalitarnih ekscesov.

Naša Evropa je združena v miru in svobodi ter odprta za vse evropske narode, ki delijo naše vrednote. Predvsem pa gre za aktivno zavračanje imperializma in avtokracije. Evropska unija ne deluje na podlagi nadrejenosti in podrejenosti, temveč na podlagi priznavanja raznolikosti, enakopravnosti med članicami, pluralnosti in usklajevanja različnih interesov.

Prav ta združena Evropa je trn v peti Putinu, saj ne ustreza njegovemu pogledu na svet, v katerem se morajo manjše države podrejati peščici evropskih velesil. Zato je še toliko bolj pomembno, da našo idejo o Evropi branimo skupaj. Zato podpiramo napadeno Ukrajino: gospodarsko, finančno, politično, humanitarno in tudi vojaško. Nemčija je v zadnjih mesecih glede tega vprašanja temeljito spremenila svojo usmeritev. To podporo bomo še naprej zagotavljali, zanesljivo in tako dolgo, kot bo potrebno. 

To velja tudi za obnovo uničene države, ki bo terjala napor več generacij. To zahteva mednarodno usklajevanje ter pametno in zanesljivo strategijo. O tem bo tekla beseda na strokovni konferenci 25. oktobra v Berlinu, na katero s predsednico Komisije von der Leyen vabiva Ukrajino in njene partnerje z vsega sveta.

V prihodnjih tednih in mesecih bo Ukrajina od nas prejela tudi novo, najsodobnejše orožje, kot so sistemi zračne obrambe in radarski sistemi ali izvidniški droni. Samo naš zadnji paket dobave orožja je vreden več kot 600 milijonov evrov. Naš cilj so sodobne ukrajinske oborožene sile, ki bodo sposobne trajno braniti svojo državo.

Da bi to dosegli, pa Kijevu ne smemo dobavljati le tistega, česar sami trenutno ne potrebujemo. Tudi na tem področju potrebujemo več načrtovanja in usklajevanja. Zato smo skupaj z Nizozemsko sprožili pobudo, katere cilj je dolgoročna in zanesljiva delitev dela med vsemi partnerji Ukrajine. Lahko si na primer predstavljam, da bi Nemčija prevzela posebno odgovornost na področju krepitve zmogljivosti ukrajinske topniške in zračne obrambe. O takšnem sistemu usklajene podpore bi se morali dogovoriti hitro in tako dolgoročno podpreti našo zavezanost svobodni in neodvisni Ukrajini, kot smo to storili na junijskem zasedanju Evropskega sveta, ko smo soglasno rekli "da". Da, Ukrajina, Republika Moldavija, v prihodnosti tudi Gruzija in seveda šest držav Zahodnega Balkana spadajo k nam, k svobodnemu, demokratičnemu delu Evrope. Njihov pristop k EU je v našem interesu.

To bi lahko utemeljil z demografskega ali ekonomska vidika ali, v duhu Milana Kundere, s kulturnega, etičnega in moralnega vidika. Vsi ti razlogi so upravičeni. Kar pa je danes bolj jasno kot kdaj koli prej, je geopolitična razsežnost te odločitve. Politika realnosti v 21. stoletju ne pomeni, da je treba vrednote postaviti na stranski tir in partnerje žrtvovati na račun slabih kompromisov. Politika realnosti mora prijatelje in partnerje s skupnimi vrednotami vključevati ter jih podpirati, da bi bili v globalni konkurenci na podlagi sodelovanja močnejši.

Tako razumem tudi predlog Emmanuela Macrona o evropski politični skupnosti. Seveda imamo Svet Evrope, OVSE, OECD, Vzhodno partnerstvo, Evropski gospodarski prostor in NATO. To so pomembni forumi, v katerih Evropejci tesno sodelujemo tudi zunaj meja EU. Manjka pa redna izmenjava na politični ravni, forum, na katerem bi voditeljice in voditelji držav in vlad EU ter naši evropski partnerji enkrat ali dvakrat na leto razpravljali o ključnih vprašanjih, ki zadevajo našo celino kot celoto: o varnosti, energiji, podnebju ali povezljivosti.

Takšno združevanje - in to se mi zdi zelo pomembno - ni alternativa prihodnji širitvi EU; nenazadnje smo našim pristopnim kandidatkam dali besedo – državam Zahodnega Balkana že pred skoraj 20 leti – in tem besedam morajo sedaj končno slediti dejanja.

V zadnjih letih so mnogi upravičeno pozivali k močnejši, bolj suvereni in geopolitični Evropski uniji, k uniji, ki pozna svoje mesto v zgodovini in geografiji te celine ter v svetu deluje odločno in enotno. Zgodovinske odločitve v zadnjih mesecih so nas približale temu cilju. Z odločnostjo in hitrostjo brez primere smo uvedli ostre sankcije proti Putinovi Rusiji. Brez polemik, ki so bile običajne v preteklosti, smo sprejeli na milijone žensk, moških in otrok iz Ukrajine, ki pri nas iščejo zaščito. Zlasti Češka in druge srednjeevropske države ste pokazale široko srce in veliko solidarnost. Za to si zaslužite moje največje spoštovanje.

Besedi solidarnost smo vdahnili novo življenje tudi na drugih področjih. Tesneje sodelujemo na področju oskrbe z energijo. Pred nekaj tedni smo sprejeli evropske cilje za zmanjšanje porabe plina. Oboje je bistvenega pomena za prihajajočo zimo in zlasti Nemčija je zelo hvaležna za to solidarnost.

Vsi veste, kako odločno si Nemčija prizadeva zmanjšati svojo odvisnost od ruske oskrbe z energijo. Ustvarjamo alternativne možnosti za uvoz utekočinjenega plina ali nafte. To delamo v duhu solidarnosti – tudi z upoštevanjem potreb neobalnih držav, kot je Češka republika. To sem obljubil predsedniku vlade Fiali med njegovim obiskom v Berlinu v mesecu maju in to solidarnost bomo zagotovo potrdili tudi na današnjem srečanju.

Pritisk na nas Evropejce, da uvedemo spremembe, bo naraščal ne glede na rusko vojno in njene posledice. V svetu, kjer živi osem – in v prihodnosti verjetno deset – milijard ljudi, je vsaka od naših posameznih evropskih nacionalnih držav sama po sebi veliko premajhna, da bi lahko sama uveljavljala svoje interese in vrednote. Zato je še toliko bolj pomembno, da ustvarimo Evropsko unijo, ki bo delovala usklajeno.

Toliko bolj pomembni so tudi močni partnerji, predvsem Združene države Amerike. Za vse nas je sreča, da je danes v Beli hiši predsednik Biden, prepričan transatlantik. V zadnjih mesecih smo lahko videli, kako nepogrešljivo je transatlantsko partnerstvo. Danes je NATO bolj enoten kot kdaj koli prej, politične odločitve pa sprejemamo v tesnem transatlantskem sodelovanju. Toda ob vsem, kar je za naše partnerstvo storil prav predsednik Biden, hkrati vemo, da je pogled Washingtona vse bolj usmerjen v tekmovanje s Kitajsko in azijsko-pacifiško regijo. To bo veljalo tudi za prihodnje ameriške vlade, morda celo še bolj.

V večpolarnem svetu, in to je svet 21. stoletja, zato ni dovolj le ohranjati obstoječa partnerstva, ne glede na to, kako dragocena so. Vlagali bomo v nova partnerstva - v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Politična in gospodarska diverzifikacija je mimogrede tudi del odgovora na vprašanje, kako se soočiti s svetovno velesilo Kitajsko in trojico "partner, konkurent in tekmec".

Drugi del tega odgovora se glasi: veliko močneje moramo poudarjati pomen združene Evrope. Skupaj imamo najboljše možnosti, da pomagamo zaznamovati in oblikovati 21. stoletje v našem, evropskem duhu, kot Evropska unija 27, 30 ali 36 držav z več kot 500 milijoni svobodnih in enakopravnih državljank in državljanov, z največjim notranjim trgom na svetu, z vodilnimi raziskovalnimi ustanovami, inovacijami in inovativnimi podjetji, s stabilnimi demokracijami, s socialno varnostjo in javno infrastrukturo, ki jim na svetu ni para. To je ambicija, ki jo povezujem z geopolitično Evropo.

Izkušnje zadnjih mesecev kažejo, da je blokade mogoče premostiti. Evropska pravila je mogoče spremeniti – če je treba, tudi zelo hitro. Tudi evropske pogodbe niso vklesane v kamen. Če pridemo do skupnega zaključka, da je treba pogodbe prilagoditi, da bo Evropa lahko napredovala, potem bi to morali storiti.

Toda z abstraktnimi razpravami o tem ne bomo prišli nikamor. Pomembno je, da pogledamo, kaj je treba spremeniti, in se nato konkretno odločimo, kako bomo to naredili. Načelo sodobne arhitekture "Form follows function" ("Oblika sledi funkciji") je načelo, ki ga je nujno treba vključiti tudi v evropsko politiko.

Jasno je, da mora Nemčija pripraviti predloge za to in se tudi sama premakniti. Tudi zato sem tukaj, v prestolnici države članice, ki predseduje Svetu EU, da vam in našim prijateljem v Evropi predstavim nekaj svojih zamisli za prihodnost naše Unije. To so zamisli, poudarjam, ponudbe, spodbude za razmišljanje, ne pa gotove nemške rešitve.

Menim, da je odgovornost Nemčije za Evropo v tem, da skupaj z našimi sosedi iščemo rešitve in nato skupaj sprejemamo odločitve. Ne želim Evropske unije ekskluzivnih klubov ali direktoratov, ampak Evropsko unijo enakopravnih članic.

Rad bi dodal, da je dejstvo, da se EU še naprej širi proti vzhodu, pridobitev za vse nas. Nemčija kot država v sredini celine bo storila vse, kar je v njeni moči, da v Evropi združi vzhod in zahod, sever in jug.

Prosim vas, da v tem smislu razumete tudi naslednje štiri misli.

Prvič, zavzemam se za širitev Evropske unije na države Zahodnega Balkana, Ukrajino, Moldavijo in v nadaljevanju tudi Gruzijo. 

Vendar pa bo Evropska unija s 30 ali 36 državami videti drugače kot naša sedanja Unija. To je povsem jasno. Če se naslonimo na zgodovinarja Karla Schlögla, bi lahko rekli, da se središče Evrope premika proti vzhodu. V tej razširjeni Uniji se bodo razlike med državami članicami, kar zadeva politične interese, gospodarsko moč ali socialne sisteme, povečale. Ukrajina ni Luksemburg in Portugalska na izzive sveta gleda drugače kot Severna Makedonija.

Države kandidatke morajo najprej izpolnjevati merila za pristop. Pri tem jih bomo podpirali po svojih najboljših močeh. Vendar pa moramo tudi samo EU pripraviti na to veliko širitev. Za to bo potreben čas, torej moramo s tem začeti zdaj. Tudi v dosedanjih krogih širitve so reforme v državah pristopnicah potekale vzporedno z institucionalnimi reformami v Evropski uniji. Tako bo tudi tokrat.

Tej razpravi se ne moremo izogniti, vsaj ne, če z možnostjo pristopa mislimo resno. In naše obljube o pristopu moramo jemati resno, kajti le tako lahko dosežemo stabilnost na naši celini. Govorimo torej o reformah.

V Svetu EU, na ravni ministrov, je potrebno hitro in pragmatično ukrepanje. To je treba zagotoviti tudi v prihodnje. Tam, kjer se danes zahteva soglasnost, pa se z vsako dodatno državo članico povečuje tveganje, da bo ena sama država s svojim vetom preprečila napredovanje vseh ostalih. Kdor meni drugače, zanika evropsko resničnost.

Zato sem predlagal postopen prehod na večinsko odločanje na področju skupne zunanje politike, pa tudi na drugih področjih, kot je davčna politika, pri čemer se dobro zavedam, da bo to imelo posledice tudi za Nemčijo. Zavedati pa se moramo, da je vztrajanje pri načelu soglasnosti uspešno le, dokler je pritisk za ukrepanje majhen. Najkasneje po tej prelomnici pa temu ni več tako.

Sicer pa alternativa večinskemu odločanju ne bi bila vztrajanje pri statusu quo, temveč napredovanje v vedno bolj raznolikih skupinah, z džunglo različnih pravil in zapletenih odločitev za in proti (Opt-in and Opt-out). To ne bi bila diferencirana integracija, temveč nepregledna zmešnjava in povabilo vsem, ki stavijo proti združeni geopolitični Evropi in nas želijo izigrati drug proti drugemu. Tega nočem!

Moje zavzemanje za večinsko odločanje je bilo občasno deležno kritik in dobro razumem zaskrbljenost zlasti manjših držav članic. Tudi v prihodnosti je treba prisluhniti vsaki državi - vse drugo bi bila izdaja evropske ideje. In ker te pomisleke jemljem zelo resno, pravim: iščimo kompromise skupaj! Lahko si na primer predstavljam, da bi začeli z večinskim odločanjem na področjih, kjer je še posebej pomembno, da smo enotni - na primer pri politiki sankcij ali vprašanjih, povezanih s človekovimi pravicami. Pozivam tudi k pogumu, da se konstruktivno vzdržimo. Menim, da je to dolžnost nas Nemcev in vseh drugih, ki so prepričani v večinsko odločanje. Če bo tej ideji sledilo kar največ ljudi, se bomo veliko bolj približali geopolitični Evropi, ki bo sposobna obstati na globalnem političnem prizorišču.

Tudi Evropski parlament se ne bo mogel izogniti reformam. Pogodbe z razlogom predvidevajo največ 751 poslancev Evropskega parlamenta. Vendar bomo to število presegli, ko se bodo EU pridružile nove države, v vsakem primeru pa, ko bomo parlament razširili za sedeže, do katerih bi bile nove države članice upravičene po dosedanjih pravilih. Če ne želimo napihniti Evropskega parlamenta, potrebujemo novo ravnovesje, kar zadeva njegovo sestavo, pri čemer je treba spoštovati demokratično načelo, po katerem bi moral imeti vsak volilni glas približno enako težo.

Za pravo ravnovesje med zastopanostjo in funkcionalnostjo gre nenazadnje tudi pri Evropski komisiji. Komisija s 30 ali 36 komisarji bi dosegla meje svojih zmožnosti za delovanje. Če bi poleg tega vztrajali pri tem, da je vsaka komisarka in vsak komisar odgovoren za svoje politično področje, bi to vodilo - če mi dovolite, da spomnim na še enega velikega sina tega mesta - v kafkovske razmere.

Hkrati vem, kako pomembno je za vse države članice, da jih v Bruslju zastopa "njihov" komisar ali "njihova" komisarka. To je pomembno tudi zato, ker kaže, da imajo v Bruslju sedež za mizo vsi. Vsi odločajo skupaj. Zato ne želim spreminjati načela "ena komisarka ali en komisar na državo". Toda kaj govori proti temu, da sta dva komisarja skupaj odgovorna za en generalni direktorat? To se ne dogaja vsakodnevno le v organih odločanja v podjetjih po vsem svetu. Takšne rešitve obstajajo tudi v vladah nekaterih držav članic, tako pri zastopanju navzven kot tudi pri notranji delitvi odgovornosti.

Poiščimo torej takšne kompromise - za Evropo, ki bo delovala!

Druga misel, ki bi jo rad delil z vami, je povezana s pojmom, o katerem smo v zadnjih letih pogosto razpravljali: evropska suverenost. 

Pri tem me ne zanima semantika. Evropska suverenost v bistvu pomeni, da smo bolj neodvisni na vseh področjih, da prevzamemo večjo odgovornost za lastno varnost, da še tesneje sodelujemo in smo še bolj enotni pri zagovarjanju naših vrednot in interesov po vsem svetu.

K temu nas ne sili le ruski napad na evropski mirovni red. Omenil sem že odvisnosti, v katere smo se spravili. Uvoz ruske energije je še posebej nazoren primer tega, vendar še zdaleč ni edini. Vzemimo za primer ozka grla pri oskrbi s polprevodniki: takšne enostranske odvisnosti moramo čim prej odpraviti!

Evropa se za svojo blaginjo lahko zahvali trgovini. Tega področja ne smemo prepustiti drugim. Zato potrebujemo tudi nadaljnje, trajnostne sporazume o prosti trgovini in ambiciozno trgovinsko agendo.

Ko govorimo o oskrbi s surovinami ali redkimi zemeljskimi kovinami, mislimo predvsem na države porekla, ki so daleč od Evrope. Pri tem pa eno stvar pogosto spregledamo: Velik del litija, kobalta, magnezija ali niklja, od katerih so naša podjetja tako zelo odvisna, je že dolgo tukaj v Evropi. Vsak mobilni telefon in vsak avtomobilski akumulator vsebujeta dragocene surovine. Ko torej govorimo o gospodarski suverenosti, bi morali govoriti tudi o tem, da bi morali ta potencial še veliko bolj izkoristiti. Tehnologije za to imamo že danes. Potrebujemo le skupne standarde za prehod v pravo evropsko krožno gospodarstvo - temu pravim strateška posodobitev našega notranjega trga.

Gospodarska neodvisnost ne pomeni samozadostnosti. To ne more biti cilj Evrope, ki je vedno imela in še vedno ima koristi od odprtih trgov in trgovine. Vendar potrebujemo tudi "načrt igre", nekaj podobnega strategiji "Made in Europe 2030".

Zame to pomeni, da se želimo tam, kjer Evropa zaostaja za Silicijevo dolino, Shenzhenom, Singapurjem ali Tokijem, prebiti nazaj na vrh. 

Na področju čipov in polprevodnikov, ki so tako pomembni za našo industrijo, smo zahvaljujoč se resničnim evropskim prizadevanjem že dosegli napredek. Šele pred kratkim je na primer Intel napovedal milijardne naložbe v Franciji, na Poljskem, v Nemčiji, na Irskem, v Italiji in Španiji, kar je velik korak v smeri nove generacije mikročipov "Made in Europe". In to je šele začetek: s podjetji, kot so Infineon, Bosch, NXP ali GlobalFoundries, delamo na projektih, s katerimi bo Evropa postala vodilna v svetu na področju tehnologije.

Kajti naše ambicije ne bodo omejene na to, da bi v Evropi proizvajali le stvari, ki jih je mogoče proizvajati tudi drugje. Želim si Evropo, ki bo vodilna na področju pomembnih ključnih tehnologij.

Vzemimo mobilnost prihodnosti. Podatki bodo imeli odločilno vlogo pri avtonomni vožnji, povezovanju različnih prevoznih sredstev ali pametnem upravljanju prometnih tokov. Zato čim prej potrebujemo enoten, čezmejni evropski podatkovni prostor za mobilnost. V Nemčiji smo z Mobility Data Space začeli. Povežimo ga s celotno Evropo! Odprt je za vse, ki želijo kaj premakniti. Na ta način lahko postanemo vodilni v svetu.

Ko govorimo o digitalizaciji, moramo razmišljati širše in vključiti tudi vesolje, saj je suverenost v digitalni dobi odvisna od zmogljivosti v vesolju. Neodvisen dostop do vesolja, sodobni sateliti in mega konstelacije: to ni ključnega pomena le za našo varnost, temveč tudi za varstvo okolja, kmetijstvo in nenazadnje za digitalizacijo - v mislih imam širokopasovni internet po vsej Evropi.

Komercialni akterji in zagonska podjetja imajo vse pomembnejšo vlogo - to opažamo tudi v ZDA. Za močen in konkurenčen evropski vesoljski sektor moramo poleg uveljavljenih akterjev podpirati tudi takšna inovativna podjetja. Le tako bomo imeli možnost, da bo naslednje podjetje, kot je SpaceX, prišlo iz Evrope.

Nenazadnje je naš velik cilj, da kot Evropska unija do leta 2050 postanemo podnebno nevtralni, tudi velika priložnost, da postanemo "first mover" na področju, ki je ključnega pomena za prihodnost človeštva. To lahko storimo tako, da tehnologije, ki so potrebne in se uporabljajo po vsem svetu, razvijamo in pripeljemo do točke, da so zrele za vstop na trg, tukaj pri nas v Evropi.

Na področju električne energije imam v mislih izgradnjo omrežja in skladiščne infrastrukture za pravi notranji energetski trg, ki bo Evropo zanesljivo oskrboval z vodno energijo s severa, vetrno energijo z obal in sončno energijo z juga, tako poleti kot pozimi.

Mislim na evropsko vodikovo omrežje, ki bi povezalo proizvajalce in potrošnike ter sprožilo evropski razcvet elektrolize. Kajti le z izkoriščanjem vodika lahko industrija postane podnebno nevtralna.

Razmišljam o čim bolj gosti mreži električnih polnilnic v vsaki od naših držav - za električne avtomobile, pa tudi za tovornjake.

In razmišljam o naložbah v nova podnebno nevtralna goriva za letalski promet in v za to potrebno infrastrukturo, na primer na letališčih, da cilj podnebno nevtralnega letalstva ne bi ostal le sanje, temveč bi postal resničnost, ki bi se začela v Evropi.

Ta okoljska in digitalna preobrazba našega gospodarstva bo zahtevala znatne zasebne naložbe. Osnova za to sta močan in likviden kapitalski trg EU ter stabilen finančni sistem. Unija kapitalskih trgov in bančna unija sta zato ključnega pomena za našo prihodnjo blaginjo. 

Gospe in gospodje, vse to so koraki k evropski suverenosti.

Dovolite, da se dotaknem še ene točke, ki ima ključno vlogo pri vprašanju suverenosti in v zvezi z vojno v Vzhodni Evropi: Naša obrambna prizadevanja v Evropi morajo biti bolj usklajena.

V primerjavi z ZDA ima EU mnogo več različnih oborožitvenih sistemov. To je neučinkovito, saj se morajo naše vojakinje in vojaki usposabljati na več različnih sistemih in tudi vzdrževanje in popravila so dražja in zahtevnejša.

Preteklemu neusklajenemu krčenju evropskih vojsk in obrambnih proračunov bi morala zdaj slediti usklajena krepitev evropskih zmogljivosti. Poleg skupne proizvodnje in nabave bo to od naših podjetij zahtevalo še tesnejše sodelovanje pri projektih oboroževanja. Zato je nujno potrebno še tesnejše usklajevanje na evropski ravni. Zato je skrajni čas, da v Bruslju ne potekajo le ločena srečanja kmetijskih in okoljskih ministric in ministrov. V teh časih potrebujemo samostojen svet ministrov za obrambo.

Za praktično izboljšanje sodelovanja naših oboroženih sil že imamo na voljo nekaj instrumentov. Poleg Evropske obrambne agencije in Evropskega obrambnega sklada mislim predvsem na sodelovanje, kot se ga že izvaja v Organizaciji za skupno sodelovanje na področju oborožitve. Podobno kot smo nekoč začeli odpirati meje schengenskega območja s sedmimi državami, lahko ta organizacija postane jedro skupne evropske obrambe in oborožitve.

Da bi to dosegli, bomo morali preveriti vse naše nacionalne zadržke in predpise, na primer tiste, ki se nanašajo na uporabo in izvoz skupno izdelanih sistemov. Toda to je treba omogočiti v interesu naše varnosti in suverenosti, ki sta odvisni tudi od evropskih oborožitvenih zmogljivosti.

NATO ostaja porok naše varnosti. Res pa je tudi, da vsaka izboljšava, vsako poenotenje evropskih obrambnih struktur v okviru EU krepi NATO.

Iz dogodkov v Afganistanu prejšnje poletje bi se morali česa naučiti. V prihodnje se mora EU znati hitro in učinkovito odzvati. Zato bo Nemčija skupaj z drugimi partnerji EU poskrbela, da bodo načrtovane sile EU za hitro posredovanje usposobljene do leta 2025, in nato zanje zagotovila tudi osnovne enote. To zahteva jasno strukturo poveljevanja in nadzora. Zato moramo stalni poveljniški center EU in srednjeročno pravo poveljstvo EU opremiti z vsem, kar je za to potrebno v finančnem, kadrovskem in tehnološkem smislu. Nemčija bo to odgovornost prevzela, ko bo leta 2025 vodila sile za hitro posredovanje.

Navsezadnje moramo naše procese političnega odločanja narediti prožnejše, zlasti v kriznih časih. Po mojem mnenju to pomeni, da je treba manevrski prostor, ki ga v ta namen ponujajo pogodbe EU, v celoti izkoristiti. Da, to izrecno pomeni tudi, da je treba veliko bolj izkoristiti možnost, da se operacije zaupajo skupini držav članic, ki je to pripravljena storiti, tako rekoč koaliciji odločnih. To je delitev dela v EU v najboljšem smislu.

Dogovorjeno je že, da bo Nemčija podprla Litvo z brigado za hitro posredovanje, NATO pa z dodatnimi silami v visoki stopnji pripravljenosti. Slovaško med drugim podpiramo pri zračni obrambi. Češki republiki in drugim državam v zameno za njihovo dobavo tankov sovjetske izdelave Ukrajini dajemo tanke nemške izdelave. Hkrati smo se dogovorili, da bodo naše oborožene sile še tesneje sodelovale. 100 milijard evrov, s katerimi bomo v Nemčiji v prihodnjih letih posodobili nemško zvezno vojsko, bo okrepilo tudi evropsko in transatlantsko varnost.

V Evropi moramo še veliko nadoknaditi na področju obrambe pred grožnjami iz zraka in vesolja. Zato bomo v Nemčiji v prihodnjih letih veliko vlagali v našo zračno obrambo. Vse te zmogljivosti bo mogoče uporabiti v okviru NATA. Hkrati bo Nemčija to prihodnjo zračno obrambo od samega začetka oblikovala tako, da bodo lahko, če bodo želeli, v njej sodelovali tudi naši evropski sosedje, na primer Poljaki, Balti, Nizozemci, Čehi, Slovaki ali naši skandinavski partnerji. Skupno razvit sistem zračne obrambe v Evropi ne bi bil le cenejši in učinkovitejši, kot če bi vsak od nas gradil svojo drago in zelo zapleteno zračno obrambo, temveč bi pomenil tudi varnostno pridobitev za celotno Evropo in odličen primer tega, kaj imamo v mislih, ko govorimo o krepitvi evropskega stebra NATA.

Tudi tretja pomembna naloga, ki po mojem mnenju zahteva ukrepanje v Evropi, izhaja iz nedavnega prelomnega trenutka, hkrati pa ga daleč presega. Putinova Rusija se v bližnji prihodnosti opredeljuje kot nasprotje Evropske unije. Putin bo izkoristil vsako nesoglasje med nami, vsako šibkost. To posnemajo tudi drugi avtokrati. Samo pomislite, kako je beloruski diktator Lukašenko lani poskušal izvajati politični pritisk na nas s trpljenjem tisočev beguncev in migrantov z Bližnjega vzhoda. Tudi Kitajska in druge države izkoriščajo šibke točke, ki jih imamo Evropejci, ko nismo enotni. 

Kaj iz tega sledi za Evropo, bi morda lahko povzeli takole: Strniti moramo vrste, preseči stare konflikte in najti nove rešitve. Morda se sliši samoumevno, vendar se za tem skriva veliko dela. Vzemimo samo dve področji, ki sta v zadnjih letih verjetno povzročili največje napetosti med državami članicami, to je migracijsko in finančno politiko.

Da lahko dosežemo napredek na področju migracijske politike, smo dokazali po ruskem napadu na Ukrajino. EU je prvič aktivirala svojo direktivo o začasni zaščiti. Za tem nerodnim izrazom se za milijone Ukrajink in Ukrajincev skriva kanček normalnosti daleč od doma, hitro in varno dovoljenje za prebivanje, možnost dela, možnost obiskovanja šole ali univerze, kot je ta tukaj.

Ljudje bodo tudi v prihodnosti prihajali v Evropo, bodisi da bi poiskali zaščito pred vojno in preganjanjem ali da bi tukaj našli delo in boljše življenje. Evropa ostaja sanjska destinacija za milijone ljudi po vsem svetu. Po eni strani je to velik dokaz privlačnosti naše celine, po drugi strani pa je to realnost, s katero se moramo Evropejke in Evropejci soočiti. To pomeni, da je treba migracije upravljati dolgoročno, namesto da se na krize vedno odzivamo ad hoc. To pomeni tudi zmanjšanje nedovoljenih migracij in hkrati omogočanje zakonitih migracij, saj priseljevanje potrebujemo. Trenutno na naših letališčih, v bolnišnicah in številnih podjetjih opažamo, da nam povsod primanjkuje usposobljene delovne sile. 

Nekaj točk se mi zdi ključnih.

Prvič. Potrebujemo več zavezujočih partnerstev z državami izvora in tranzita – kot enakopravni partnerji. Če delavcem ponudimo več zakonitih poti v Evropo, morajo izvorne države v zameno za to izkazati večjo pripravljenost, da svojim državljanom brez pravice do prebivanja omogočijo vrnitev.

Drugič. Delujoča migracijska politika vključuje učinkovito varovanje zunanjih meja, ki je usklajeno z našimi standardi pravne države. Schengensko območje - potovanje, življenje in delo brez meja - s to zaščito stoji in pade. Schengen je eden največjih dosežkov Evropske unije, zato ga moramo zaščititi in razširiti. To vključuje tudi zapiranje obstoječih vrzeli. Hrvaška, Romunija in Bolgarija izpolnjujejo vse tehnične zahteve za polnopravno članstvo. Prizadeval si bom, da bodo postale polnopravne članice.

Tretjič. Evropa potrebuje azilni sistem, ki bo solidaren in odporen na krize. Naša dolžnost je, da ljudem, ki potrebujejo zaščito, ponudimo varen dom. Pod francoskim predsedstvom smo se v zadnjih mesecih dogovorili za postopni pristop. Zdaj bi to moral resno upoštevati tudi Evropski parlament. Češko predsedstvo lahko računa na našo polno podporo pri pogajanjih s parlamentom.

Nenazadnje pa bi morali tistim, ki zakonito prebivajo v EU kot upravičenci do zaščite, omogočiti, da se prej kot doslej zaposlijo v drugi državi članici in tako uporabijo svoje sposobnosti tam, kjer so potrebne. Ker nismo naivni, moramo hkrati preprečiti zlorabe, na primer takrat, ko sploh ni volje za delo. Če nam bo to uspelo, svoboda gibanja in bivanja ne bo povzročila preobremenjenosti sistemov socialne varnosti. Tako bomo zagotovili trajno podporo tej veliki evropski svobodi.

Gospe in gospodje, področje, ki je nas Evropejce v zadnjih letih poleg migracij najbolj razdvajalo, je bila fiskalna politika. Vendar pa zgodovinski program za okrevanje, sprejet v času koronske krize, pomeni prelomnico. Prvič smo pripravili skupen evropski odgovor in s sredstvi EU podprli nacionalne programe naložb in reform. Dogovorili smo se, da bomo skupaj vlagali v krepitev naših gospodarstev. To nam, mimogrede, pomaga tudi v sedanji krizi.

Ideologija se je umaknila pragmatizmu. To bi moralo biti naše vodilo, ko razmišljamo o tem, kako razvijati naša skupna pravila tudi v času po koronski krizi. Nekaj je jasno: območje skupne valute potrebuje skupna pravila, ki jih je mogoče upoštevati in preverjati. To ustvarja zaupanje in omogoča solidarnost v stiski.

Krize zadnjih let so povzročile, da se je delež javnega dolga v vseh državah članicah povečal. Zato potrebujemo dogovor o tem, kako zmanjšati to visoko raven dolga. Ta dogovor mora biti zavezujoč, omogočati mora rast in biti politično sprejemljiv. Hkrati mora vsem državam EU omogočiti, da z naložbami obvladujejo preoblikovanje naših gospodarstev.

V začetku meseca smo kot nemška vlada predstavili svoje zamisli o nadaljnjem razvoju evropskih dolžniških pravil. Sledijo tej logiki. O tem se želimo odkrito pogovarjati z vsemi evropskimi partnerji, brez predsodkov, pridig in obtoževanj. Skupaj želimo razpravljati o tem, kakšna bi lahko bila trajnostna pravila po tem prelomnem trenutku. Gre za nekaj zelo temeljnega. Gre za to, da državljankam in državljanom zagotovimo, da je naša valuta varna in ireverzibilna ter da se lahko tudi v času krize zanesejo na svojo državo in Evropsko unijo.

Eden najboljših primerov, kako nam je to uspelo v zadnjih letih, je evropski program SURE. Uvedli smo ga v času koronske krize z namenom financiranja shem skrajšanega delovnega časa. Korist od tega je imelo več kot 30 milijonov državljank in državljanov po vsej EU, vendarle je to eden od sedmih zaposlenih, ki bi drugače verjetno ostal na cesti. Hkrati nam je, zahvaljujoč se tej spodbudi na evropski ravni, uspelo uvesti uspešen model skrajšanega delovnega časa takorekoč povsod po Evropi. Rezultat tega so stabilnejši trg dela in bolj zdrava podjetja po vsej Evropi. Tako si predstavljam pragmatične rešitve v Evropi, zdaj in tudi v prihodnosti.

Prelomni trenutek bi moral spodbuditi evropsko politiko h gradnji mostov in ne k ustvarjanju prepadov. Državljanke in državljani pričakujejo učinkovito Evropsko unijo. Rezultati Konference o prihodnosti to jasno kažejo. Državljanke in državljani od EU pričakujejo zelo oprijemljive stvari, na primer hitrejši tempo na področju varstva podnebja, zdravo hrano, trajnostne dobavne verige in boljšo zaščito delavcev. Skratka, pričakujejo "dejansko solidarnost", ki je bila omenjena že v Schumanovi deklaraciji iz leta 1950. Na nas je, da to solidarnost delovanja vedno znova oživimo in prilagajamo izzivom časa. 

V desetletjih ustanavljanja združene Evrope je to pomenilo predvsem onemogočanje vojne med članicami z vse tesnejšim gospodarskim povezovanjem. Da je to uspelo, ostaja zgodovinska zasluga naše Unije. Medtem pa je mirovni projekt postal tudi vseevropski projekt za svobodo in pravičnost. Zahvalo za to dolgujemo predvsem državam, ki so se naši skupnosti pridružile pozneje, Špancem, Grkom in Portugalcem, ki so se po desetletjih diktature obrnili k Evropi svobode in demokracije, ter državljanom Srednje in Vzhodne Evrope, ki so s svojim bojem za svobodo, človekove pravice in pravičnost premagali hladno vojno. Med njimi je bilo veliko pogumnih študentk in študentov te univerze, katerih klic po svobodi v temni novembrski noči leta 1989 je bil tako glasen, da je prerasel v revolucijo. Ta žametna revolucija je bila za Evropo velika sreča.

Mir in svoboda, demokracija in pravna država, človekove pravice in človekovo dostojanstvo - te vrednote Evropske unije so naša dediščina, ki smo jo ustvarili skupaj. Ravno zdaj, ko se na vzhodu naše celine soočamo z novo grožnjo svobodi, pluralizmu in demokraciji, čutimo to povezavo še posebej močno.

"Države se ohranjajo zaradi idealov, iz katerih so nastale." Ta stavek je izrekel eden najbolj znanih profesorjev te univerze, Tomáš Masaryk, kasnejši predsednik Češkoslovaške. Ta stavek velja za države, pa tudi za skupnost vrednot EU. Ker so vrednote ključnega pomena za njen nadaljnji obstoj, vse nas zadeva tudi, če se te vrednote kršijo, tako zunaj Evrope kot, še bolj, znotraj nje. To je četrta misel, ki bi jo danes rad delil z vami.

Zato nas skrbi, ko se sredi Evrope govori o neliberalni demokraciji, kot da to ne bi bilo čisto protislovje. Zato ne moremo samo mirno gledati, ko se kršijo načela pravne države in ruši demokratični nadzor. Da bo to povsem jasno: v Evropi ne sme biti nikakršne strpnosti do rasizma in antisemitizma. Zato podpiramo Komisijo pri njenem prizadevanju za pravno državo. To vprašanje z veliko pozornostjo spremlja tudi Evropski parlament. Za to sem zelo hvaležen.

Ne sme nas biti strah izkoristiti vseh možnosti, ki so nam na voljo za odpravo pomanjkljivosti. Ankete kažejo, da si velika večina državljank in državljanov povsod, tudi na Madžarskem in Poljskem, dejansko želi, da bi si EU celo bolj prizadevala za svobodo in demokracijo v njihovih državah. Ena od teh možnosti je postopek za krepitev pravne države v skladu s 7. členom Pogodbe o EU. Tudi tukaj se moramo oddaljiti od načinov, s katerimi se ovira napredek. Prav tako se mi zdi smiselno, da se plačila dosledno vežejo na spoštovanje standardov pravne države, kot smo to storili s finančnim okvirom za obdobje 2021-2027 in skladom za okrevanje v času koronske krize - in Komisiji bi morali omogočiti nov način za uvedbo postopkov za ugotavljanje kršitev, ko pride do kršitve tistega, kar nas združuje v samem jedru, naših temeljnih vrednot, ki smo jih vsi zapisali v Pogodbi o EU: človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Hkrati si želim, da se nam za pravno državo ne bi bilo treba boriti na sodišču. Tisto, kar poleg vseh postopkov in sankcij najbolj potrebujemo, je odprt dialog na politični ravni o pomanjkljivostih, ki obstajajo v vseh državah. Poročilo Komisije o pravni državi s priporočili za posamezne države je dobra podlaga za to. Politično bomo pozorno spremljali izvajanje teh priporočil in naredili svojo domačo nalogo. Pravna država je namreč temeljna vrednota, ki bi morala povezovati našo Unijo. Zlasti v teh časih, ko avtokracija izziva naše demokracije, je to pomembnejše kot kdaj koli prej.

Gospe in gospodje, omenil sem že pogumne študente te univerze, ki so 17. novembra 1989 zvečer sprožili žametno revolucijo. Na univerzitetnem kampusu na ulici Albertov, kjer se je začel njihov protest, danes na to spominja majhna bronasta plošča. Na njej sta zapisana dva stavka in upam, da ju bom izgovoril kolikor toliko pravilno: Kdy  když ne ted? Kdo  když ne my? V slovenščini: Kdaj, če ne zdaj? Kdo, če ne mi? Ta dva stavka želim danes iz Prage izreči vsem Evropejkam in Evropejcem, tistim, ki že živijo v naši Uniji, in tistim, ki se nam bodo, upam, kmalu pridružili. Želim jih izreči odgovornim v politiki, svojim kolegicam in kolegom, s katerimi se v Bruslju, Strasbourgu ali naših prestolnicah vsak dan trudimo najti rešitve. Gre za našo prihodnost, ki se imenuje Evropa. Ta Evropa je danes na preizkušnji kot še nikoli prej.

Kdaj, če ne zdaj, ko Rusija poskuša premakniti mejo med svobodo in avtokracijo, bomo postavili temelje za razširjeno Unijo svobode, varnosti in demokracije? Kdaj, če ne zdaj, bomo ustvarili suvereno Evropo, ki se bo lahko uveljavila v večpolarnem svetu? Kdaj, če ne zdaj, bomo presegli razlike, ki nas že leta hromijo in razdvajajo? Kdo, če ne mi, bi lahko ščitil in branil evropske vrednote, tako znotraj kot zunaj Evrope?

Evropa je naša prihodnost in ta je v naših rokah.

Najlepša hvala.